Razvoj notranjih trenerjev

Dejstvo je, da so poleg vodij ravno notranji trenerji in mentorji lahko najboljši ambasadorji razvoja sodobne organizacijske kulture. Organizacije si pogosto prizadevajo, da bi koristi razvoja in uveljavitve novih organizacijskih kultur prenesle na vse nivoje v hierarhični strukturi. Pri tem si želijo vzpostaviti trdno kulturo učinkovitosti, efektivno reševanje problemskih situacij in doseči ciljno usmerjenost zaposlenih. Tu nastopi notranje treniranje - ideja, da je razvijanje znanj, veščin in kompetenc preko notranjega usposabljanja stroškovno učinkovitejše in boljše za organizacijo. Seveda s popolno podporo vodstvenih struktur.

Treniranje na kateri koli ravni ne pomeni nujno samo odpravljanja neuspešnosti, temveč je v pomoč pri hitrejšem in učinkovitejšem usposabljanju sodelavcev za delo na dolgi rok. To je še posebej pomembno v času visoke fluktuacije zaposlenih, za katero analitiki napovedujejo, da se bo v prihodnje še povečevala. S tem pa se povečuje tudi vrzel med tistimi zaposlenimi, ki so bolj usposobljeni in imajo daljši staž, ter med novo zaposlenimi. To problematiko največkrat zaznavamo tam, kjer so znanja in kompetence zelo specifične in se znanje lahko razvija znotraj organizacije. Zaznati je tudi velik interes zaposlenih, da bi postali trenerji in mentorji ter s tem prenašali znanje in izkušnje. Še posebej na tej točki lahko izkoristimo tudi medgeneracijsko sodelovanje, saj so izkušeni delavci najbolj primerni za prenos znanja in izkušenj, kateri se z njihovim odhodom izgublja. To pa pomeni, da morajo njihovi nasledniki velikokrat stvari začeti od popolnega začetka. Z učinkovitimi notranjimi trenerji in sistemom notranjega usposabljanja organizacija pridobi učinkovito treniranje z nižjimi stroški, kot če bi najela zunanje izvajalce. Tu je potrebno omeniti še poznavanje specifike dela vsake organizacije, v katere zunanji izvajalci nimajo vpogleda, je pa velikokrat ključna za doseganje želene učinkovitosti.

Ob vsem tem se je potrebno zavedati, da današnji način poslovanja težko omogoča, da bi vse organizacije same postavljale in upravljale s tem kompleksnim procesom. Sploh ob dejstvu, da je za to potreben čas, ki pa je danes najbolj dragocen. Nekatere tuje organizacije se zato poslužujejo zunanjih upravljavcev tovrstnih procesov. To je lahko rešitev za tiste organizacije, ki s sistemi notranjega usposabljanja in treniranja nimajo izkušanj ali pa v preteklosti niso dosegle želenega učinka. Imajo pa identificirane potrebe ter ogromno notranjega znanja, za katerega je ključno, da ostane »doma« in da se učinkovito prenaša med zaposlenimi.